Samsko sobo v Ljubljani je upravitelju uspelo prodati za 15 tisoč evrov. »Cena za kvadratni meter je bila tisoč evrov, kar je žal realna cena za nepremičnine v tem času,« trdi Benigar Tošič. Parcelo v Portorožu mu je uspelo prodati za 230 tisoč evrov. A opozarja: »Cena je bila nekaj manj kot 300 evrov za kvadratni meter zazidljive parcele na vrhunski lokaciji, pri čemer je k dražbi pristopil en sam ponudnik!« Po Benigar Tošičevem mnenju je mogoče največji iztržek za upnike doseči »samo s hitro prodajo, saj ponavljanje prodaj in počasno zniževanje cen ni ekonomsko smiselno«. Z neprodajo nastajajo visoki stroški za ločitvene upnike, denimo prispevek za uporabo stavbnega zemljišča letno znaša 150 tisoč evrov, pravi. Po besedah Benigar Tošiča bo mogoče nepremičnine prodati največ po cenah, ki ustrezajo polovici likvidacijske vrednosti.
Banke upnice vztrajajo pri visokih cenah
A upniški odbor SCT, v njem so večinoma banke (Abanka , NKBM , LHB in predsedujoča NLB ), je prav na zadnji seji pred prvomajskimi prazniki zavrnil cenovne predloge upravitelja. Ali konkretneje štirje primeri:
prvič, proizvodni obrat SCT na Topolah 51 v Mengšu bi Benigar Tošič na javni dražbi ponudil po izklicni ceni štiri milijone evrov, kar pa je upniški odbor soglasno zavrnil in bo šel na dražbo za 8,4 milijona evrov.
Drugič, za obrat Brdo na Mladinski ulici v Ljubljani je upravitelj predlagal izklicno ceno štiri milijone evrov, upniški odbor pa vztraja pri 5,9 milijona evrov.
Tretjič, tri zazidljiva zemljišča SCT v Portorožu bi se po Benigar Tošičevi oceni morala na javni dražbi prodati po izklicnih cenah 145.500, 115 tisoč in 143 tisoč evrov, upniški odbor pa vztraja, da se dajo na dražbo za najmanj 207 tisoč, 162 tisoč oziroma 198 tisoč evrov.
Četrtič, za samski dom na Šmartinski cesti v Ljubljani in pohištvo v njem je stečajni upravitelj predlagal izklicno ceno na dražbi 1,15 milijona evrov, na soglasno željo upniškega odbora pa bo šel na dražbo po izklicni ceni 1,8 milijona evrov. Kolikšna bo uspešnost dražb, bo jasno kmalu.
Stroški prisilne poravnave ogrožajo nadaljevanje stečaja
Nadaljevanje stečajnega postopka SCT ogrožajo tudi obveznosti, nastale v času pol leta trajajoče prisilne poravnave. Spomnimo: kljub kritikam, da prisilna poravnava SCT ne more uspeti, je bil SCT kar prvih šest mesecev lani v prisilni poravnavi, stečaj je bil sprožen sredi junija lani. Pri tem omenimo, da je imel SCT, ki ga je takrat vodil še Ivan Zidar, že konec septembra 2010 45 milijonov evrov negativnega kapitala in je več kot dva meseca zamujal s poravnavo 43 milijonov evrov obveznosti. Zdaj, skoraj leto dni po začetku stečaja, najvišji strošek postopka pomenijo plače in terjatve dobaviteljev za dobave, opravljene v času prisilne poravnave. Takšnih terjatev je za okoli deset milijonov evrov ali manj, kot je imel SCT prilivov od začetka stečaja do konca marca letos (9,6 milijona evrov). Če bi stečajni upravitelj te terjatve poplačal takoj, stečaja zaradi pomanjkanja sredstev za kritje tekočih stroškov ne bi bilo mogoče nadaljevati; postopek bi se končal brez razdelitve upnikom, tudi poplačila plač. Do zdaj so upniki SCT dobili 3,2 milijona poplačil. Omenimo še, da je upravitelj Leon Benigar Tošič v posebnem poročilu sodišče opozoril na pritiske nekdanjih vodilnih SCT (imen ne razkriva) in dodal, da bo »vsako nadaljnje izvajanje pritiska ali poskuse 'lobiranja' brez premisleka prijavil policiji in NPU «.
Vir: Finance, Gospodarstvo, Monika Weiss
No comments:
Post a Comment